Režim klasične lastnine vs. koncepcija družbene lastnine PDF natisni

JEDRO:
V klasičnem sistemu civilnega prava lahko pravna razmerja lastninske pravice na nepremičninah in prometa z nepremičninami res temeljijo le na načelu "superficies solo cedit" (z izjemami kot so npr. stavbna pravica in etažna lastnina) in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar je treba upoštevati, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na omenjenih načelih. Značilnost takratne ureditve in dejanskega stanja nepremičnin je bila nekakšna zakrnelost tistih institutov stvarnega prava, ki imajo svojo vlogo v tržnem gospodarstvu (med drugim načela zaupanja v zemljiško knjigo). Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni režim zasebne lastnine.

Opravilna številka: Sodba in sklep II Ips 259/2006
Opravilna številka 2: VSL I Cp 1978/2004
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 09.10.2008
Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut: ničnost pogodbe o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini - nedopusten nagib - javno dobro - preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino - načelo vestnosti in poštenja - načelo povezanosti zemljišča in objekta - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - stavbna pravica - pridobitev lastninske pravice po zakonu - pravica uporabe
Zveza: ZOR člen 12, 13, 53, 53/2, 53/3, 103.ZPP člen 481, 481/2.SPZ člen 2, 8, 9, 10, 271.ZGJS člen 76.ZLNDL člen 1, 3, 5.

IZREK:
I. Reviziji se delno ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe s 6.4.1998 glede zemljiške parcele št. .... in v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede vknjižbe pridobitve lastninske pravice na zemljiški parceli št. ... ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe s 6.4.1998 glede stavbe št. ... in v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede vknjižbe pridobitve lastninske pravice na stavbi št. ...

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:
Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu lastninske pravice, ki sta jo 6.4.1998 sklenili prva toženka in pravna prednica druge toženke. Od pravne prednice druge toženke (ob vložitvi tožbe je bila v njeno korist vknjižena lastninska pravica na zemljiški parceli št. ...) je zahtevala še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede vknjižbe pridobitve lastninske pravice na zemljiški parceli št. ... Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožničino pritožbo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da zahtevek ni sklepčen, ker avtomatično vključuje lastninsko pravico tudi na podzemnih garažah, za katere se ne trdi, da bi imela tožnica na njih lastninsko pravico (glede na načelo povezanosti zemljišča in objekta naj ne bi bilo mogoče odločiti samo glede lastništva zemljišča). Odločitev sodišča druge stopnje je oprta na ugotovitev, da pristojni organi niso izdali odločbe, s katero bi nepremičnina pridobila status javnega dobra in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, po katerem ima prednost poštena in zemljiškoknjižno pridobljena lastninska pravica (pravna prednica druge toženke je sklenila pogodbo z zemljiškoknjižnim lastnikom - prvo toženko).

Tožnica ne soglaša z navedeno presojo sodišč. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji zatrjuje, da so se pravna razmerja, na katera se naša spor, oblikovala v času, ko sta bili pravica uporabe na zemljišču in pravica uporabe na stavbi, ki stoji na zemljišču, lahko ločeni. To izhaja tudi iz prehodne določbe 271. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Sodišče bi moralo zahtevek v delu glede garaž zavrniti, saj je vedno mogoče prisoditi manj od zahtevanega.

Tožnica je pridobila lastninsko pravico na Trgu republike na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS št. 32/93, v nadaljevanju ZGJS). Ni res, da je tožničina pravica, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, šibkejša od pravice druge toženke, ki se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi pravnega posla. To velja le za dobroverne pridobitelje. Dobroverna je lahko le oseba, ki je v opravičeni zmoti glede lastništva nepremičnine, ki jo kupuje. Tožnica je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona, ki je objavljen v Uradnem listu, zato se druga toženka na nepoznavanje zakona ne more sklicevati. Pogodba se nanaša na Trg republike, ki je osrednji državni trg, kar je splošno znano. Na njem se odvijajo osrednje državne slovesnosti. Druga toženka "že s sklepanjem po zdravi pameti kot dober gospodar pri tem, ko je kupovala Trg republike od pravne osebe zasebnega prava, ni mogla misliti, da je s tem vse u redu".

Na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL) je nepremičnina postala tožničina lastnina, čeprav tožničina pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Status Trga republike (prej Trg revolucije) je bil opredeljen že po ureditvenem načrtu iz 1965. Sklicuje se na Odlok o potrditvi urbanistične dokumentacije za območje novega Trga revolucije (Glasnik LXII/7 1.3.1965), katerega sestavni del je navedeni ureditveni načrt. Po tem načrtu je Trg revolucije predviden kot zaključeni trg, namenjen javni rabi, manifestacijam. Pravni prednik prve toženke je vsa zemljišča za izgradnjo kompleksa Trga republike pridobil brezplačno. V odločbi z 9.5.1968 je pisalo, da mora po izvršenih delih prenesti pravico uporabe na končnega koristnika, če ta ni določen, pa na tožničino pravno prednico. Tudi v obrazložitvi odločbe z 29.6.1992 je zabeleženo, da bo po dograditvi trga pravni prednik prve toženke zemljišča, ki ne bodo uporabljena za gradnjo, ponovno prenesel na tožničino pravno prednico. Ker tega ni storil, ni mogel na podlagi zakona postati lastnik zemljišč, ki jih je nato s pogodbo prenesel na pravno prednico druge toženke. Tožnica ni mogla izdati odločbe o podelitvi statusa grajenega javnega dobra, ker ji prva toženka ni izročila dokončnega elaborata, ki bi bil podlaga za opredelitev grajenega javnega dobra.

Do preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanimi nosilci lahko pride, če je pravni prednik sedanje pravne osebe stavbno zemljišče kupil oziroma pridobil po tržni ceni, nato pa je to zemljišče v postopku lastninjenja pravilno ocenjeno vnesel v otvoritveno bilanco. Ni dopustno priznanje lastninske pravice tistim, ki so pravico uporabe pridobili neodplačno ali za plačilo, ki ni dosegalo njegove tržne vrednosti.

Pogodba je nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom, ustavni ureditvi in morali. Toženi stranki sta izkoristili neusklajenost predpisov (ZLNDL in ZGJS), tako da sta prenesli lastninsko pravico, ki jo je sodišče po ZLNDL vpisalo namesto pravice uporabe po uradni dolžnosti, s prve na drugo toženko. Sodišče že z vidika načela pravičnosti sojenja takšnim prenosom ne bi smelo dati pravnega varstva. Tožnica ne uveljavlja neveljavnosti vknjižbe, pač pa trdi, da je sama lastnica. O obstoju pravice pa lahko sodišče odloča tudi kot o vmesnem ugotovitvenem zahtevku.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva in v nasprotju z listinami. Ugotovitev, da tožnica zahteva priznanje lastninske pravice tudi na garaži, je protispisna. Tožnica je jasno obrazložila, na kaj se nanaša zahtevek in možnost rešitve, če bi nepremičnina, ki jo tvorita dve funkcionalni celoti, prišla v last dveh različnih oseb. Izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena, saj pritožbeno sodišče ni zadosti odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Druga toženka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT). Zahtevek za izstavitev listine je v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti. Če bi sodišče ugotovilo ničnost pogodbe, bi ostala lastnica prva toženka, zato je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot ga je postavila tožnica nesklepčen. Nepremičnina ni javno dobro, zato ni podan ničnostni razlog.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije:

V obravnavani zadevi gre tudi za spor o stvarni pravici na nepremičnini. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Če je tako, se ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih, čeprav je tožnica lokalna skupnost, toženki pa sta gospodarski družbi (glej drugi odstavek 481. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Za ugotovitev pravice do revizije je odločilno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT) in ne 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), zato je očitek druge toženke neutemeljen. Tožnica ima pravico do revizije.

Glede zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe:

Po tožničinem mnenju je pogodba nična, ker ne izpolnjuje vseh predpostavk za veljavnost, zaradi česar pravica uporabe pravne prednice druge toženke ni bila pridobljena zakonito in pravno korektno. Trdila je, da gre za stvar, ki je osrednji trg slovenske prestolnice, da je bila pravna prednica druge toženke seznanjena z uporabo trga v javno korist, da sta toženki pravico uporabe prenesli brezplačno, da je imela pravna prednica prve toženke obveznost prenesti pravico uporabe na tožnico, da sta toženki izkoristili neusklajenost pravne ureditve in da sta brezplačni prenos izvedli, ker naj bi šlo za uskladitev pravnega stanja z dejanskim. Revizijsko sodišče ugotavlja, da na veljavnost neodplačnih pravnih poslov vpliva tudi nedopustnost nagiba, ne le nedopustnost podlage. Sodišči sta utemeljenost zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe presojali samo z vidika nedopustnosti predmeta, iz tožničinih trditev pa je mogoče sklepati na ničnost pogodbe zaradi nedopustnosti podlage, nedopustnosti nagiba in tudi zaradi nasprotovanja morali. Ker sodišči nista uporabili določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) o delni ničnosti pogodbe zaradi nedopustne podlage, nagiba oziroma zaradi nasprotovanja pogodbe morali, ki bi jih morali uporabiti, dejstev, ki so pomembna za odločitev z vidika teh pravnih podlag nista ugotavljali. Zato je revizijsko sodišče obe sodbi delno razveljavilo, kot izhaja iz izreka, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je pravna prednica prve toženke pravico uporabe pridobila neodplačno z namenom, da izgradi objekt in po končani gradnji pravico uporabe brezplačno prenese na tožnico, ali je bil trg že v ureditvenem načrtu določen kot javna površina oziroma kakšna je bila njegova narava, ali tožnica zaradi okoliščin, ki izvirajo iz sfere prve toženke, ni mogla izdati odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra in ali je mogoče ravnanje pravne prednice druge tožnice oceniti kot (ne)dobroverno. Upoštevati bo moralo, da se pri sklepanju neodplačne pogodbe, ko naj bi bil predmet pravice uporabe objekt gospodarske infrastrukture, ki ni bil vpisan kot javno dobro v zemljiški knjigi, ni mogoče zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi. Stranki takšne pogodbe morata upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na takšnih nepremičninah in upravičenja v zvezi z njimi. Sodišče bo moralo upoštevati razmere in značilnosti obdobja, v katerem je pravica uporabe nastala in njen takratni pomen in namen kot tudi značilnosti posameznih (domnevnih) imetnikov te pravice tako pred lastninskim preoblikovanjem kot po njem. Ravnanje toženk bo moralo sodišče ovrednotiti tudi z vidika vseh drugih temeljnih načel ZOR, ki stranke omejujejo pri sklepanju in izvajanju obligacijskih razmerij, predvsem pa bo moralo oceniti skladnost ravnanja toženk z načelom vestnosti in poštenja (kaj konkretno je bil motiv in cilj te pogodbe), z načelom prepovedi zlorabe pravic, z načelom prepovedi povzročanja škode, načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti in z načelom skrbnosti pri ravnanju v obligacijskih razmerjih.

Glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi pridobitve lastninske pravice:

Tožnica je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini po samem zakonu v skladu s predpisi, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine. Stališči sodišč o nesklepčnosti tožbe zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta ter o neutemeljenosti zahtevka glede pridobitve lastninske pravice zaradi učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo po presoji revizijskega sodišča nista pravilni. V klasičnem sistemu civilnega prava (ko gre za tradicionalno urejen in v desetletijih izoblikovan sistem) lahko pravna razmerja lastninske pravice na nepremičninah in prometa z nepremičninami res temeljijo le na načelu "superficies solo cedit" (z izjemami kot so npr. stavbna pravica in etažna lastnina) in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar je treba upoštevati, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na omenjenih načelih. Značilnost takratne ureditve in dejanskega stanja nepremičnin je bila nekakšna zakrnelost tistih institutov stvarnega prava, ki imajo svojo vlogo v tržnem gospodarstvu (med drugim načela zaupanja v zemljiško knjigo). Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni režim zasebne lastnine. S sprejemom Ustave RS je bila družbena lastnina iz ustavnega sistema izločena. Nastala razmerja, ki so nastala v enem sistemu, je bilo nujno treba zaščititi in prilagoditi novi ureditvi. Z zakoni, kot so npr. ZGJS, Stanovanjski zakon (Ur. l. RS št. 18/91), ZLNDL je zakonodajalec vzpostavil sistem pretvorbe dotedanje družbene lastnine in pravic na objektih družbene lastnine v pravice, ki so skladne z novo stvarnopravno ureditvijo. Načelo numerus clausus stvarnih pravic omejuje vrste stvarnih pravic na tiste, ki so z zakonom predvidene (glej 2. člen SPZ). Obstoječi pravni red pravice uporabe ne uvršča v zaprti krog stvarnih pravic. Zato je zakonodajalec sprejel številne zakone, ki so pravice, ki so obstajale v sistemih družbene lastnine, preoblikovali v pravice, ki so združljive s sodobnim pravnim redom. Po samem zakonu so se v lastninsko pravico preoblikovale pravice na stvareh v družbeni lastnini, ki so obstajale v prejšnjem pravnem redu in ki ne obstajajo več v novem. Ureditev SPZ je postavila vzvode, na podlagi katerih se morajo odpraviti dosedanja odstopanja in zapolniti pravne praznine, ki so nastale s spremembo lastninskih razmerij, in regulirati nekatera nova stvarnopravna razmerja. Prehodna določila SPZ so predvidela zavarovanje pridobljenih pravic in naknadno vzpostavljanje pravnih podlag. Glede na tožničine trditve, da naj bi lastninsko pravico na zemljišču pridobila originarno ne glede na vpis v zemljiško knjigo, lastninsko pravico na zgradbi pa naj bi imela druga toženka, bi bilo konkretno pravno razmerje (ob izpolnitvi ostalih predpostavk) treba presojati glede na pravilo 271. člena SPZ. Ker sta sodišči šteli, da tožničin zahtevek v celoti ni sklepčen, sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista ugotavljali zatrjevane pridobitve lastninske pravice samo na zemljiški parceli (parkirišču).

Tožnica je v postopku zatrjevala dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče izpeljati subsumcijo pod pravni standard slabe vere, zato bo sodišče v novem sojenju moralo ugotoviti tudi ta dejstva. Če se bo prepričalo, da pravna prednica druge toženke ni ravnala dobroverno, slednja ne bo varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče bo moralo upoštevati, da gre v pogodbi za promet z zemljiščem, ki glede na veljavno zakonodajo izpolnjuje vse pogoje za razglasitev za javno dobro. Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na (neurejeno) stanje zemljiških knjig v času družbene lastnine in tudi po njem, predvsem povsod tam, kjer je bila družbena lastnina še vpisana v zemljiško knjigo, o dobrovernosti pravne prednice druge toženke ni mogoče sklepati le na podlagi podatkov o zadnjem vpisu v zemljiško knjigo. Prav tako se ni mogoče sklicevati na nepoznavanje predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena.

V novem sojenju bo moralo sodišče ovrednotiti vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice tako po ZGJS kot po ZLNDL (če tožničin zahtevek ni utemeljen po določbah ZGJS, bo moralo sodišče njegovo utemeljenost preveriti tudi glede na pravna pravila ZLNDL). Svoj stvarnopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine tožnica utemeljuje (tudi) z nepravilnostjo pri preoblikovanju pravice uporabe po ZLNDL. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica nima pravice oporekati pravilnosti preoblikovanja pravice uporabe prve toženke v lastninsko pravico. Predpostavke za preoblikovanje pravice uporabe v lastninsko pravico po ZLNDL so naslednje: da je obstajala pravica uporabe na nepremičnini, da je imela pravna oseba pravico uporabe 25.7.1997 in da se nepremičnina ni lastninila po drugih zakonih. Samo če so vse zakonske predpostavke izpolnjene, se pravica uporabe po samem zakonu preoblikuje v lastninsko pravico. Ravno izpolnjevanje teh predpostavk izpodbija tožnica. ZLNDL ne vsebuje domnev o lastništvu v smislu, da bi se domnevalo, da je pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe, lastnik nepremičnine. Tožnica (med drugim) dokazuje, da ima pravico uporabe ona in ne pravna prednica druge toženke.

Po tožničinih trditvah naj bi pravico uporabe zemljišča za gradnjo pridobil I., torej družbena pravna oseba, ki danes ne obstaja več. Z lastninskim preoblikovanjem I. v prvo toženko se vsebina pravice uporabe ni spremenila v neko drugo pravico niti kako drugače spremenila. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali je bila na podlagi odločbe tožničine pravne prednice vpisana pravica uporabe na ime I. lahko podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Prav tako bo moralo raziskati, kdo je imel v času uveljavitve zakona (25.7.1997) pravico uporabe, ki se je lahko transformirala v lastninsko pravico in ob tem upoštevati, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, sama pravica uporabe pa ni bila enovit pojem. V novem sojenju bo zaradi pravilne uporabe materialnega prava treba pojasniti vse navedene okoliščine in zavzeti stališče do tožničine trditve o pridobitvi lastninske pravice po samem zakonu.

Neutemeljen je očitek druge toženke, da je zahtevek za izstavitev listine zoper drugo toženko nesklepčen. V času vložitve tožbe je bila pri sporni nepremičnini vknjižena lastninska pravica na ime pravne prednice druge toženke. V konkretnem primeru ne gre za izbrisno tožbo. Tožnica je kot domnevno izvenknjižna pridobiteljica namesto izbrisne tožbe izbrala, da bo od domnevno slaboverne pridobiteljice (druge toženke oziroma njene pravne prednice, ki je med pravdo odsvojila stvar, o kateri teče pravda) uveljavljala svojo originarno pridobljeno lastninsko pravico. V tem primeru zahtevek za izstavitev listine ni razpolagalni pravni posel, ki bi sledil zavezovalnemu, ker ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, pač pa tožnica smiselno uveljavlja pridobitev svoje izvenknjižne pravice, zato zahtevek zoper drugo toženko ni nesklepčen.

Glede odločitve o delni zavrnitvi revizije:

Sodišči sta ugotovili, da je sporna nepremičnina v naravi parkirišče (na površini) in pod njim zgrajene garaže. Ker tožnica ni zatrjevala niti uveljavljala ničnosti pogodbe niti dejstva pridobitve lastninske pravice po samem zakonu glede podzemnih garaž, zgrajenih pod parkiriščem, je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo, kot izhaja iz izreka. Pri tem se je oprlo na podatke zemljiškega katastra glede številke stavbe in katastrske občine.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče tožničini reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu kot izhaja iz izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


 
RocketTheme Joomla Templates